"In vendar nas je nekaj, ki ne odložimo
zidarske žlice, marveč se dalje mučimo,
rvamo na ukaz večno v nas upirajoče se
misli na delo."
Zgoraj citirane besede je dr. Avgust Pavel nekaj tednov pred svojo smrtjo narekoval za svoje poslednje uradno poročilo o szombathelyskem muzeju, kjer je od leta 1924 vodil knjižnico, od leta 1928 pa etnološki oddelek.
Isto leto pa je prevzel tudi upravljanje muzeja. Število predmetov v tej zbirki je Pavel v desetih letih svojega delovanja podvojil. Zbiral je predvsem v slovenskih vaseh v okolici Monoštra ter sosednjih madžarskih vaseh v Stražni pokrajini (Őrség). Trenutke iz takratnega načina življenja v teh vaseh je ovekovečil za nas tudi na fotografijah. On je bil – po Józsefu Košiču – prvi, ki se je v pokrajini med Muro in Rabo poklicno ukvarjal z znanstvenim delom. Pavel je veliko hodil na teren. Zbiral je predmete, zapisoval podatke o ljudskem življenju, pridobival na terenu sodelavce med izobraženci, skušal organizirati vaške muzeje in muzej na prostem v Szomathelyu.
Nasledniki Avgusta Pavla v Muzeju Savaria so že tudi zaradi neznanja slovenskega jezika zbrali le nekaj predmetov v slovenskih vaseh Železne županije. Jezikovnim oviram navkljub pa je v teh vaseh zbral vseeno veliko podatkov in posnel številno dragocenih fotografij Pavlov prijatelj József Csaba (1903-1983). József Csaba je že leta 1971 predlagal ustanovitev slovenskega muzeja na Gornjem Seniku, ki naj bi ga poimenovali po Avgustu Pavlu. Njegova ideja se je uresničila šele 19. aprila 1983, ko je bil v Monoštru predan Krajevnozgodovinski in narodnostni muzej. (Na Gornjem Seniku sicer imamo kulturni dom Avgusta Pavla že od leta 1956, kjer deluje tudi mešani pevski zbor z njegovim imenom.) Osnovni fond monoštrskefa muzeja predstavlja predvsem zbrika osnovnošolskega ravnatelja slovenskega porekla, Karla Gašparja (1914-1982) ter več manjših zbirk iz Monoštra. Z ustanovitvijo tega muzeja se je odprla večja možnost za to, da Pavlov odloženo "zidarsko žlico" dvignemo in se intenzivno lotimo raziskovanja Slovencev, Nemcev in Madžarov v okolici Monoštra.
Z monoštrskim muzejem pa nadaljujemo tudi Pavlovo kulturno posredništvo med sosednjimi narodi, predvsem med Slovenci in Madžari. Skoraj vsa Pavlova dela so bila napisana v madžarščini. Večina jih pa je govorila o življenju in kulturi Slovencev in drugih južnih Slovanov, o njihovem jeziku, ljudskem pesnistvu, njihovi ljudski kulturi. Pokazal je na številne zveze med kulturo Madžarov in južnih Slovanov. Po mnenju njegovega učenca Gyule Kiss, je Pavel "poznal in cenil vso madžarsko kulturo .. niti za hip ni pozabil kultura prekmurstva murske pokrajine. Vprašanja pripadnosti ni odločil z izklučujočim ali-ali, marveč s spoznanjem vezočega tudi-tudi, deleč svoje srce in svojo energijo v službi koristi in kulture dveh sosednih narodov tako tu kot tam in je tako z lastnim življenjem kazal vzgled v smeri svoje poznejše osrednje misli, na uresničljivo in potrebno graditev mostu."
Kozár Mária
